»ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«

»mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«

»Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru.«

»Množica me duši / v obledelem sijaju Versaillesa / naveličanost zre / s poravnanih dreves: / Nihče ne sme rasti drugače, / pravi obglavljeni kralj.«

»Vse je le igra, razodetje ne obstaja. Kaj lahko storimo? Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje.«

»Krošnje dreves so sončevo cedilo / lise precejajo in svetlobne zajčke / in je v migljanju in poskakovanju / VSE / omnipotentna tahikardija / in moje srce je vraslo v ta rej / in hoče še in hoče naprej.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»Medtem ko sem podiral drevo, se je nekdo pripeljal in bi se dejansko lahko zaletel v drevo.«

»(…) in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iztelesne plazme se skrijejoneznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laskein kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izpraniraztopini, v nebesni kani … Kamso izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutekpo piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?«